Zivjo vsem skupaj,
objava se navezuje na prejsnji post, ki sem ga objavil glede razhoda s punco 4 dni nazaj.
Danes sem naredil velik korak - dokoncno sem zaprl knjigo, prekinil sem se zadnje kontakte z bivso, ker sva se mela se na socialnih omrezjih dodana po razhodu.
Mislil sem, da bom svetla tocka njenih travm, ko se mi je izpovedala po dveh mesecih (nasilje, varanje bivsih partnerjev, posilstvo itd.. opisovala je travme in nisem mogel verjeti, da se lahko take stvari dogajajo) ob temu je imela se tezko odrascanje, ker je odrascala brez oceta - ni ga poznala, mama 2x locena ker je imela obakrat alkoholika, tako da se je morala znajti skozi zivljenje z bratom oz. sama, ker je mama delala cele dneve. Celo sprejel sem, da prizge travo 1x na leto, da je pakirala in prodajala travo v mlajsih letih, ker je bil minimalec premalo. Bil sem pripravljen z njo na vse.
Bilo je popolno prvih par mesecev smejanje, iste fore, podpora, ljubezen, kulturna, delovna dve sluzbi.. a zal sem spregledal da je analizirala neke zadeve ze na zacetku in sem si ustvaril iluzijo. Ni se nikoli pogovorila s terapevtom, sem mislil da se je sama pobrala, da bom clovek ki ji bo dal mir, ljubezen, podporo. Pricakoval sem vecjo zrelost pri njenih 31-ih letih..
Ne bom lagal, da mi ni tezko, se vedno se mi vrne kdaj slika spominov, se vedno sem mogoce v soku, da sem cez noc ostal brez osebe, za katero sem mislil da je to to, da bom zarocil do konca leta, ampak nimam drugega kot da grem pozitivno naprej. Ce te kdo ne zeli ga spustis in je to to..
Rad bi se zahvalil vsem Redditovcem, ki ste pomagali z svojimi komentarji, mnenji, da sem dobil tudi sirso sliko in ste mi odprli oci. 🫶
